Moja izkušnja s carskim rezom

Pozdravčki!❤️

Kot že veste, sem mojega fantka rodila s carskim rezom. Ko sem bila noseča, niti malo nisem pomislila na to opcijo. Vedno sem si govorila, da bom rodila po čisto naravni poti. Moja nosečnost je bila enkratna, brez kakršnihkoli zapletov. Vse do zadnjega dne.

Noseča sem bila 39 tednov in 5 dni. Kot sem že napisala v tej objavi, sem na pregledu izvedela, da nimam skoraj nič plodovnice. Doživela sem velik šok. Če bi mi moj ginekolog vsaj kakšen teden prej naredil ultrazvok, bi morda pravočasno ugotovili, da jo primanjkuje in bi mi že prej sprožili porod z umetnimi popadki. Tako pa moje telo niso mogli tako na hitro pripraviti na porod in sem bila nekako prisiljena v carski rez. Zelo sem bila razočarana, da nisem mogla roditi po naravni poti. Vseeno pa sem vesela, da so tako hitro ukrepali, kajti v mojem primeru je bilo urgentno.

Med carskim rezom sem na žalost spala. Želela pa sem si, da bi lahko videla kako iz mojega trebuha vzamejo mojega otroka. Zdravnik mi je rekel, da ne bi priporočal spinalne anestezije, ker ni bilo veliko časa. Zaspala sem z težkim srcem. Vse se je zdelo zelo hitro. Spanec se mi je zdel zelo kratek. Ko sem se zbudila sem slišala besede: Gaja, zelo lepega fantka imate.
Pa čeprav sem bila še zelo zadeta od anestezije in se še nisem točno zavedala, kaj se je sploh zgodilo.

Veliko ljudi misli, da je, če rodiš s carskim rezom, čisto lahko in ne boli. Res, da nisem doživela popadkov, ampak najhujše je bilo okrevanje. Torej ne boli pred in med porodom, ampak še kar nekaj dni po porodu. Takoj, ko sem se zbudila iz spanca, so me zelo boleli šivi. Kot da bi mi nekdo v trebuh potisnil nož. Na trebuh so mi dali tudi nekakšen pesek v vrečki, ki naj bi oblažil bolečine. Prestavili so me tudi iz ene postelje v drugo. Mene je bolelo za znoret. Seveda so bolečine prenehale takoj, ko sem v roke dobila svojega otroka. Ko pa ga nisem več imela pri sebi, so se bolečine spet pojavile. Ponoči sem hvala bogu dobivala protibolečinsko zdravilo, ki je malo pomagalo.
Imela pa sem tudi zelooo suha usta. Na začetku nisem smela piti, ampak sem si smela le vlažiti ustnice in usta. Ponoči pa sem že lahko naredila kakšen požirek čaja. Bolelo me je tudi grlo, saj so mi med posegom v grlo porinili cevko, skozi katero sem dihala. Še dobro, da so to naredili med tem, ko sem spala. Pa tudi odstranili so jo takrat. Reče se, da so me intubirali. Ne sliši se prijetno, vem. Imela sem tudi urinski kateter, saj nisem bila zmožna obiskovati stranišča. Tega pa mi je babica vstavila že pred carskim rezom. Tudi to ni prijetno…😨

 

 

Dan po posegu je bil najhujši, saj sem mogla vstati iz postelje. Pa čeprav za kratek čas in s pomočjo sester, ampak nikoli si nisem mislila, da bom kdaj morala razmišljati, kako bom lahko vstala, brez da bi bolelo. Zares je bilo boleče. Mislila sem, da mi bo raztrgalo trebuh. Sprehoditi bi se morala do umivalnika, ampak na začetku se mi je zelo vrtelo. V drugem poskusu, sem se že sprehodila po hodniku, v spremstvu sestre.
Bila pa sem v šok sobi za okrevanje. Lana nisem imela pri sebi. Mučno je bilo čakati, kdaj mi ga bodo vsaj malo prinesli. Komaj sem čakala, da sem ga spet lahko videla, in to brez, da bi bila še malo zadeta od anestezije. Prinesli so mi ga šele proti popoldnevu. Zvečer pa sem odšla v sobo, v kateri sem končno lahko bila z mojim fantkom.

Še naslednja dva dni, nisem mogla normalno vstati iz postelje. Če sem Lana želela vzeti iz postelje in ga podojiti, sem morala za pomoč poklicati sestro.
Šivi so me še vedno boleli.
Tretji dan po carskem rezu, sem bila že bolje in sem lahko skoraj normalno hodila. Najtežje je bilo vstati in sesti na posteljo ali stol. Naslednje dneve pa sem tudi to opravljala lažje. Kakšen teden po porodu, šivov že skoraj nisem čutila, razen po kakšnem čudnem gibu. Pozabila sem na bolečine, saj sva z malim pristala na pediatrični kliniko, zaradi dihalne stiske. Zaradi vseh skrbi, sem pozabila na carski rez. Katera mamica, pa ne bi bila nervozna, če bi bila s svojim novorojenčkom najprej 8 dni v porodnišnici, nato pa še 5 dni v pediatrični kliniki.

Sedaj pa sem res že skoraj čisto v redu. Končno sva doma! Včasih me šivi še malo bolijo. Tudi po stopnicah hodim čisto normalno, čeprav naj bi bilo nekaj časa odsvetovano hoditi po njih. Nekaj časa naj ne bi smela voziti avtomobila, telovaditi, opravljati težja gospodinjska dela. Pazim se, ampak sem zelo zagnana oseba in vem, da to ni dobro. Vem tudi, da je trenutno okrevanje zelo pomembno in tega se poskušam držati.
Seveda je na mojem trebuhu ostala tudi dosti velika brazgotina, ampak se je ne sramujem, kajti skozi njo je prišel moj najlepši fantek na svetu!❤️ Vesela sem tudi, da mi je dokaj hitro izginil trebušček, ki še ostane po porodu. Malo ga seveda še imam, ampak se ga ne sramujem. Tudi, če bi bil še malo večji. 🙂 Pa tudi strije so še ostale, ampak me bodo vedno spominjale na ta najlepši dan.

Torej, moja izkušnja s carskim rezom ni bila najbolj dobra. Še posebej zato, ker ni bil načrtovan. Vseeno pa sem vesela, da je sedaj z mojim fantkom vse v redu. Trenutno sem še v fazi okrevanja. Nekaj stvari, na žalost, še ne bom mogla kmalu opravljati. Ampak, telovadba bo počakala. Doma imam veliko oseb, ki mi bodo pomagale, če česa ne bom zmožna opraviti sama. Tudi avtomobila trenutno ne rabim voziti.

Naj bo naraven porod ali carski rez, važno da s tem pridobiš nekaj najlepšega. Svojega otroka.

 

Lepo bodi,
Gaja❤️

img_4191

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s