Moje misli po porodu

Pozdravčki!❤️

Kakšni so bili prvi dnevi po porodu? Kako sem jih doživljala? Kaj vse se je zbiralo v moji glavi?

Želela sem napisati objavo o tem, kako se počutim, ker sem imela carski rez in kako sem sem počutila nekaj dni po porodu. Ker je bil CR nenačrtovan in urgenten, sem ga doživljala precej drugače.

Želela sem roditi po naravni poti. Niti za trenutek nisem pomislila, da bi lahko imela carski rez. Želela sem občutiti popadke, pa čeprav vem, da so zelo boleči. Želela sem videti, kako ga bom potisnila ven iz mene, ga takoj stisniti k sebi in kmalu podojiti. Na žalost, pa nisem doživela nič od tega.

Naslednji dan, po porodu, sem se počutila prazno. Sploh se nisem počutila kot oseba, ki je rodila, dala življenje novemu bitju. Čutila sem le ostro bolečino na spodnjem delu trebuha, kjer je prišel ven. Zelo me je bilo strah, da ne bi imela občutka povezanosti med mano in svojim lastnim otrokom. Drugače bi seveda bilo, če bi imela carski rez z spinalno anestezijo. Tako pa sem med samim posegom spala in ga nisem mogla takoj stisniti k sebi. In sploh nisem videla, kako je prišel ven iz mojega trebuha. Imela sem občutek ukradenega poroda… Moje telo je bilo prisotno, moja zavest ni bila.

Občutila sem nekakšno sovražtvo do same sebe. Zakaj nisem prej ugotovila, da mi zmanjkuje plodovnice? Zakaj nisem vsaj kakšen dan prej odšla na pregled? Zakaj niso prej ugotovili, da je nekaj narobe? To so bila moja vprašanja dneve po porodu. Potem pa še vsa bolečina zaradi operativne rane. Komaj sem se bila sposobna premikati, celo iz postelje vzeti lastnega otroka, brez da bi kaj bolelo.

In še težave z dojenjem. Mislila sem, da sem nesposobna dojiti, da tega nikoli ne bom znala.Na začetku sem se trudila, da bi dojila, a Lan sploh ni želel jesti. Krivdo sem spet dala nase.

Nekaj dni kasneje, pa sem hvala bogu pozabila na vse to. Lahko sem cel dan gledala, občudovala mojega sina, in s tem pozabila na carski rez. Začel je pridno jesti in s tem pridobivati na teži. Kar naenkrat mi dojenje ni bilo več odveč, ampak je postalo nekaj čudovitega, nekaj vsakdanjega. Z dojenjem sem se še bolj povezala s svojim sinčkom.

Sedaj vse počnem s srcem. Moj sin je postal pomembna oseba v mojem življenju. Za vedno ga bom imela najraje.

Sedaj mi ni žal za vse to, kar sem doživela. Seveda včasih še kdaj pomislim, kako bi bilo, če bi rodila po naravni poti in se počutim krivo za vse. Bili so težki dnevi in vem, da bodo še kakšni. Ampak sem prepričana vase. Vem, da sem dovolj močna oseba, da me ne bo nič spravilo iz tira. Pa čeprav sem še ne dolgo nazaj mislila drugače.

Rodila sem zame najlepšega fantka. Ko pomislim na to, se počutim kot najmočnejša oseba na svetu.❤️

Bodi lepo in hvala za branje,

Gaja❤️🦋

2 thoughts on “Moje misli po porodu

  1. Vau. Veš, da se že po slogu pisanja vidi spremembo v tebi?
    Res sem vesela, da sem to prebrala. Hvala za tako iskrene besede. Res se čuti moč. Bravo! 💚

    Like

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s