2 meseca po carskem rezu: Posttravmatski sindrom?

Pozdravčki!❤️

Spet sem prišla na temo o mojem porodu. Vem, da sem o tem pisala že v tej objavi, a moje stanje se je po dveh mesecih spremenilo.

Brazgotina me ne boli več. Sploh ne vem, da jo imam. Še vedno pa se malo pazim. Začela sem tudi telovaditi, a to se zgodi zelo redko, ker za to nimam prav dosti časa. Jem normalno, čeprav tudi za to včasih nimam dosti časa. Vsak dan dajem prednost svojemu otročičku.❤️ Ponosna sem nanj, saj zelo pridno raste. Pomeni mi vse na svetu.🌍

Rada pa bi govorila o mojem razmišljanju. Kaj se mi odvija v glavi?

Zdi se mi, da imam posttravmatski sindrom. Kaj to pomeni?V mojem primeru je tako: Kadar je carski rez opravljen v splošni anesteziji, mama ni priča ob rojstvu svojega otroka, kar nekatere občutijo kot izgubo. Nekatere občutijo strah, razočaranje, jezo ali neuspeh, kar je še posebno izrazito pri ženskah, ki so se pripravljale na naraven porod in je bil carski rez narejen nepričakovano. Ženske porod s carskim rezom, predvsem urgentnim, tako kot v mojem primeru, doživljajo kot travmatičen dogodek. Posttravmatski sindrom pa lahko nastane tudi zaradi več razlogov, ne samo po porodu.

Še vedno razmišljam o dnevu, ko sem imela carski rez. Bolj pa se obremenjujem, ker sem bila med posegom uspavana. Pridejo dnevi, ko non stop razmišljam o mojem porodu. Zakaj sem morala imeti carski rez? Zakaj so me uspavali? Zakaj ga nisem mogla videti, ko je prišel ven iz mojega telesa?

In zakaj me po dveh mesecih še vedno moti, da sem imela carski rez?

Že dneve po porodu sem Aljažu govorila o občutku, da me Lan nima rad in da sem zanič mama. Zdelo se mi je, da prve dni med nama ni bilo posebne vezi. Želela sem, da bi se spomnila prvih trenutkov, ko sem se zbudila. Spomini pa so iz dneva v dan postajali bolj motni. Bila sem pod vplivom anestezije, zato se nisem popolnoma spomnila, kakšen je bil, ko sem ga prvič videla, kaj sem mu govorila in koliko časa sem ga imela v naročju.

Pridejo tudi dnevi, ko bi se najraje zjokala. Sprašujem se, zakaj sem tako občutljiva glede tega. Včasih pa se rahlo zasovražim in jočem. Jočem, ker ga ob prvem stiku nisem dovolj dobro videla in se ne spomnim kako je izgledal, zaradi vpliva anestezije. Včasih se počutim, kot da bi mi ukradli porod. Po porodu sem občutila praznino. Se mi zdi, da vsaki materi ogromno pomeni, da vidi svojega otroka takoj, ko pride ven iz njenega telesa. Tudi meni bi pomenilo ogromno, če bi ga lahko takoj videla. Vem pa, da je ta travma tudi zaradi tega, ker sva z Lanom direktno iz porodnišnice pristala na pediatrični kliniki, zaradi dihalne stiske. Bilo je zelo mučno, saj nisem smela biti ves čas zraven mojega fantka.😕 Tudi spala nisem zraven njega. Posteljo sem imela na čisto drugi strani klinike.

Porod je nekaj lepega. Zavidam mamicam, ki so rodile po naravni poti. Dosti deklet mi reče, da sem se vsaj losala popadkov. Res je, ampak po eni strani bi jih rada doživela. Bolečine so bile vseeno prisotne še kar nekaj dni po carskem rezu. Okrevanje po posegu je bilo zares težko. Srčno upam, da bom svojega drugega otroka rodila po naravni poti, saj je v mojem primeru veliko možnosti za to. Če ne bom imela druge možnosti kot carski rez, pa bi rada imela spinalno anestezijo.

Bilo je težko. Vem tudi, da bodo še prišli takšni dnevi, a hvala bogu ne trajajo dolgo. Dan po tem, si rečem, da se ni vredno obremenjevati s tem. Imam najlepšega sinčka, ki je priden in kar je najpomembnejše, da je zdrav. Imamo se najlepše. Na vlogo matere sem se že navadila. Zaradi njega sem zelo srečna. Takoj, ko ga pogledam, negativne misli izginejo iz moje glave.❤️

Takšno je moje stanje dva meseca po porodu. Če ima katera mamica izkušnje s posttravmatskim sindromom, bom vesela vsakega sporočila na mojem Instagram in Facebook profilu🙂❤️

Lepo bodi in hvala za branje,

Gaja❤️🦋

2 thoughts on “2 meseca po carskem rezu: Posttravmatski sindrom?

  1. Jaz pa sem bila budna. Rodila sem z epiduralno. Pa se zaradi utrujenosti in ne-hrane (jedla nisem vsaj 18ur do rojstva, tako da so me moral na 3 infuzije priklopit) tudi ne spomnim prav dobro trenutka, ko sem ga dobila v naročje. In se strinjam s tabo, boli. Čudno je. Nenaravno.
    Ampak je res tudi to, da ko si z otrokom, je najlepše in zelo pomagapri tovrstnih občutkih.

    Liked by 1 person

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s