Moja zgodba o bulimiji 1. del

1. del

“Danes ne bom nič jedla.”

“Kaj sem naredila, da me ne marajo?.”

“Moje noge so predebele, da bi lahko oblekla kratke hlače.”

“Skriti moram moje vreznine.”

“Želim si, da kmalu umrem.”

Vse se je začelo v osnovni šoli, v osmem razredu (2011). Saj veste, ko nastopi puberteta, dekleta začnemo pridobivati na teži. In tako sem tudi jaz pridobila nekaj kilogramov. Na začetku se nisem prav dosti obremenjevala s tem.

Potem pa BUM.💥

Sošolci so me kar naenkrat začeli zafrkavati, da sem debela, da imam velik trebuh, da sem grda in podobno. Spravili so se name, ker so vedeli, da sem krhka in da bom užaljena, če mi kaj rečejo. Vseeno pa jim nisem naredila nič žalega, da bi se lahko tako spravljali name. Najprej mi je bilo malo vseeno, a med poletnimi počitnicami sem jim želela dokazati, da lahko shujšam. Želela sem jim postati všeč. Odločila sem se, da bom manj jedla.

Ni mi uspelo.

Bila sem preveč lačna. Nato pa sem se spomnila, da sem nekoč prebrala knjigo, v kateri se je dekle prisililo k bruhanju. Pa sem poskusila. Najprej seveda ni šlo. Bolj ko sem prste rinila v grlo, bolj sem se mučila. Potem pa mi je počasi uspevalo. Postajalo js vse lažje. Do konca počitnic sem shujšala za kar nekaj kilogramov, ker sem bruhala po skoraj vsakem obroku. Jedla sem občutno manj. Potem pa so doma že po enem mesecu ugotovili, da se z menoj nekaj dogaja, ker me je mami zalotila pri bruhanju.

Kaj se dogaja z menoj, sem jim povedala kar sama. Povedala sem jim tudi za samopoškodovanje, katero se je začelo že preden je nastopila bulimija. Moje zapestje je bilo že takrat polno brazgotin, zato sem nosila ogromno zapestnic, da so jih prekrile. Postopoma sem ze rezala tudi na nogah, trebuhu in po celih rokah. Mami me je želela odpeljati v bolnišnico, a sem ji obljubila, da bom s tem prenehala. Zlagala sem se. To sem delala še naprej, saj še vedno nisem bila suha.

“Žal mi je, da se nisem ustavila že po enem mesecu, saj bi se lahko z lahkoto!”

Vsak dan sem se gledala v ogledalo, se ocenjevala in se tehtala. V naslednjem šolskem letu se je vse le še slabšalo. Še vedno so me zbadali, čeprav malo manj. Vseeno pa so bili najsrečnejši, če so me videli prizadeto.😠

Osnovne šole je bilo konec, jaz pa sem odšla na krajše zdravljenje v Šentvid pri Stični. Pomagalo mi je za dva meseca, da sem se držala zdrave prehrane, potem pa sem se vrnila na stara pota. Ampak bilo je še huje. Ker celi dan nisem nič jedla, sem popoldan zaužila ogromno kalorij, nato pa odšla bruhat. To je bilo zame kot neko olajšanje, čeprav sem bila brez moči in energije.

Obiskovala sem tudi psihiatre in psihologe. Zamenjala sem jih kar nekaj. Najprej v Trbovljah, nato v Stični, na pediatrični kliniki v Ljubljani ter na koncu na Polikliniki. Obiskovala sem tudi hipnozo, katera ni bila preveč v pomoč. Seveda pa sem morala jemati tudi antidepresive. Zamenjala sem jih trikrat.💊

Obiskovati sem začela srednjo šolo v Ljubljani in počutila sem se malo bolje, ker sem odšla ven iz Zasavja. Vsaj tako nisem pogosto videvala obrazov, ki so mi takrat zagrenili življenje.

2. del ➡️

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s